"Duša Duše" / "soul of Soul"
»… By paintings of Duša Jesih we meet with a methodical deconstruction of painting field, which has no more function of a projection screen on which we could see a reflection of minimized model of present reality. This painting is wired to autonomic territory of color and tonal entity perception, controlingly established with a mixture of authors' imagination and care for propositions of compositional articulation that is a priori defined with the fact of two dimensions that are chosen for a ground and with dimensions of canvas... Painter divides the surface with linear construction to nonsymmetrical segment (basically geometrically shaped), but from there she does not follow the path of rationalistic poetics on which base opartistic and neogeometrical trends. She intervenes by separating parts with layers of paint so that the rhythm of her movements is recognizable as an intimate writing - with (for her) typical accents, cadences of intensity with more or less expressed gaps. The chosen color palette is tranquil, without out-jumping contrasts and complementary juxtapositions. Therefore separate painted parts affect together compound, as if they were well sorted out sentences of one musical composition. As I said already, form in her paintings is shaped with primarily defined division of surface and it seems that Mrs. Jesih focuses all her interest to expressive suggestibility of colors. They give us – without rhetorical bravery - a hint of states, feelings, and moods with different registers of feelings - authentic emotional and reasonable reactions to psychophysical reality. These responses are materialized in the structure of colored surface – as most exposed syntactic elements from the inside of her carefully chosen painting vocabulary. That also aloud articulation of refined statements without metaphor or (and) linear double meanings. Hesitating lyrism of these paintings addresses us with its simple ephemeral whisper; it doesn’t search for »big existential story« but focuses to an instant state of subjects' perception on things and events which many too often miss to register or register it only as non important details.«
Brane Kovič, critic, Ljubljana 2006
“V slikarstvu Duše Jesih se srečujemo z metodično dekonstrukcijo slikovnega polja, ki nima več funkcije projekcijskega zaslona, na katerem bi se odslikaval pomanjšan model pojavne resničnosti, ampak se vzpostavlja kot avtonomen teritorij percepcije barvnih in tonskih entitet, nadzorovano vzpostavljenih iz prepleta avtoričine imaginacije in upoštevanja načel kompozicijske členitve a priori določene danosti ploskve oziroma njenih vnaprej izbranih dimenzij. Slikarka z linearno konstrukcijo razdeli površino na neenakomerne segmente (v osnovi pravilne geometrijske like), pri čemer pa ne sledi nastavkom racionalističnih poetik, na katerih so utemeljene neogeometristične in opartistične smeri, temveč v posamezne razdelke intervenira z nanosi barv tako, da je ritem njenih potez berljiv kot intimni rokopis z značilnimi poudarki, kadencami intenzivnosti ter bolj ali manj izraženimi presledki. Izbrana barvna lestvica je razmeroma umirjena, brez močnih kontrastov in komplementarnih jukstapozicij, zato posamezni slikovni nizi učinkujejo zgoščeno, kot premišljeni stavki v skladbi. Sama forma je omejena s primarnimi določili delitve površine, zdi se, da Jesihova vso pozornost usmerja v ekspresivno sugestivnost barv, ki brez retoričnih bravur nakazujejo stanja, občutja in razpoloženja v različnih registrih doživljanja avtoričinih emocionalnih in razumskih reakcij na psihofizično dejanskost. Predstavnost teh odzivov se materializira v ustroju barvnih površin kot najbolj izpostavljeni sintaktični prvini znotraj njenega skrbno izbranega likovnega besednjaka, ki ji omogoča artikuliranje lapidarnih izjav brez potencirane metaforike in literarnih dvoumnosti. Zadržani lirizem teh podob nas pravzaprav nagovarja s svojo preprosto efemernostjo, saj ne išče vélikih eksistencialnih tem, ampak se osredotoča na hipnost subjektove percepcije stvari in pojavov, ki jih mnogi pogosto prezrejo ali registrirajo zgolj kot nepomembne podrobnosti.”
Brane Kovič, Ljubljana 2006
Dusa Jesih, a glittering colourful soul (literally delicate colourful alluvium)
With Dusa Jesih, a young artist from Ljubljana, we are entering into a universe of structural abstraction, and more colourful: where in some strange way Malevic's and Jasper Johns's reminiscence crosses, not knowing whether or not one or another have influenced her art.
Dusa's art, with its blackness and whiteness, which reminds us of different variations of night and day, with numerous soft bluish, pearly or vague reflections, is primarily poetic. Colours in balanced compositions gracefully stand opposite: pale violet, green, viny or yellow tonality mix and fall into stripes, painted in a geometric harmony. It's about the art which gives a free playground to stunning harmony and where the view is lost in some kind of infinity that leads towards detailed examination.
The observer who has been following her paintings for a long time feels in some unusual way observed. It is like the paintings are giving back their own questions which are accumulated by persistant observations. In each of her works there are more paintings, where the author composes them in shape of destructiveness which confuses us, because what we see is not what we assume to see. It seems that the artist cherishes a special love towards secrets, which radiates through her paintbrush.
Adrian Darmon, Paris 2007
Dusa Jesih, une douce douche coloree
Avec Dusa Jesih, une jeune artiste de Ljubljana, on pénètre dans l'univers d'une abstraction structurée et colorée où se croisent étrangement les réminiscences de Malévitch et de Jasper Johns sans qu'on puisse déterminer si l'un ou l'autre a eu une quelconque influence sur son art.
L'œuvre de Dusa est avant tout poétique avec ses noirs qui rappellent les variations de la nuit et ses blancs aux multiples reflets, bleutés, perlés ou nuageux. Des couleurs qui s'opposent avec grâce dans des compositions équilibrées où viennent s'immiscer des tonalités de mauve, de vert, de vin ou de jaune déclinées dans des bandes peintes dans une harmonie géométrique. Il s'agit là d'un art qui donne libre court à une syntaxe quelque peu enivrante pour le regard lequel tend à se perdre dans une sorte d'infini qui débouche sur un profond questionnement.
A regarder longuement ses toiles, le spectateur se sent au bout du compte bizarrement observé à son tour comme si elles lui renvoyaient ses propres interrogations qui se multiplient à force de les contempler. En fait, il y a plusieurs tableaux dans chacune de ses œuvres, comme si elle prenait plaisir à les construire par une forme de déstructuration destinées à nous égarer car ce qu'on voit n'est pas ce que l'on croit d'autant plus que l'artiste semble avoir une prédilection pour le secret qui perce à travers son pinceau.
Adrian Darmon, Paris 2007
Duša Jesih, bleščeča barvita duša (dobesedno nežen barvit prh)
Z Dušo Jesih, mlado umetnico iz Ljubljane, vstopamo v vesolje strukturirane abstraktnosti in večbarvnosti, kjer se na nek čuden način križajo reminiscence Maleviča in Japerja Johnsa, ne da bi mogli določiti ali je imel eden ali drugi kakršenkoli vpliv na njeno umetnost.
Dušina dela so s svojimi črninami, ki spominjajo na variacije noči in belinami, s številnimi rahlo modrikastimi, bisernimi ali motnimi odsevi, predvsem poetična. Barve, ki se v uravnoteženih kompozicijah graciozno postavljajo nasproti, kjer se mešajo tonalitete bledo vijoličastih, zelenih, vinskih ali rumenih padajočih v proge, naslikane v geometrični harmoniji. Gre za umetnost, ki daje prosto igrišče nekoliko omamni skladnji, da se pogled izgublja v neke vrste neskončnost, ki vodi v poglobljeno spraševanje.
Gledalec, ki dolgo sledi njenim slikam, se čuti navsezadnje na nek nenavaden način opazovan. Kot da bi mu slike vračale njegova lastna vprašanja, ki se množijo z vztrajnim gledanjem. V vsakem od njenih del je dejansko več slik, ki jih avtorica kot za zabavo sestavlja v obliki destrukturiranja, ki nas namenoma zmedejo, kajti kar vidimo, ni tisto, kar domnevamo, da je, toliko bolj, ker se zdi, da goji umetnica posebno ljubezen do skrivnosti, ki seva skozi njen čopič.
Adrian Darmon, Pariz 2007
Žepna izdaja v tranziciji
Med sliko in risbo
Če je bila risbi naklonjena že v njenem zgodovinskem poslanstvu (od 16. stoletja dalje) samostojna, neodvisna, ne strogo mimetična funkcija, se njena intenziteta ob koncu tega tisočletja, v modernistični kontinuiteti še posebej, stopnjuje in seveda lahko tudi presega razsežnosti intimnega zapisa.
Avtonomno likovno delo na papirju predstavlja tedaj prav s svojo enostavnostjo in visoko sporočilno vrednostjo izhod iz krizne situacije, je tudi zametek, pred-dejanje, spremljajoče gradivo novega bodočega »monumentalizma«; skozi dela na papirju stopajo na sceno regionalizmi, posebnosti določenega kulturnega prostora, mešajo se med seboj in razvijajo »novo kulturno kartografijo multikulturalnih družb« (Peter Weibl), o čemer si moramo biti v svesti – ne samo kot nevtralni opazovalci, temveč kot kritiški spremljevalci, in tisti, ki posegamo v ta občutljivi likovni organizem, ko ga skušamo predstaviti, še prej pa kritiško preveriti. In če je risba začela kot individualno ustvarjalno dejanje, ali lahko v tako zasnovani (ali pogojeni) novodobni konstelaciji še vzdrži to svojo prvotno lastnost, oziroma se tudi risba pričenja vdajati, prilagajati skupnemu, bolj ali manj določljivemu konsenzu, ki ogroža v njej kreativno, neopredeljivo umetniško rast?
To so vprašanja, ki danes pretresajo (v določeni meri prav gotovo) umetnostni svet – upravičeno, saj nam bodočo pot umetnosti skozi tehnološko pogojeni brezosebni prostor še kako ogroža tovrstna pavšalizacija in marginalizacija.
»Konceptualno sem zavezana tako osebni izkušnji kot izkušnji likovne tradicije … Moja abstraktna ekspresija hoče izražati psihično in naravno energijo in hoče biti metafora naravnih procesov ustvarjanja, prenove, nadgradnje in preobrazbe … Gesta je vpeta v podobo, njena dinamična agresivnost pa si prizadeva poudarjati procesni kontinuum. Skuša poudarjati moje iskanje resnične identitete. Vsaka moja gesta naj bi govorila tudi samostojno in teži k sozvočju s svetom« (Duša Jesih, 2003)
Beseda mlade umetnice pričajo o njenem angažiranem delu, o njeni sposobnosti, da fabulira na ploskvi, kjer so risarski elementi obogateni s slikanimi, s kolažiranimi; o sposobnosti, da se izogiba posnemovalni funkciji v razmerju do predmeta iz resničnega sveta. In vendar mu lahko sledimo, si ga umišljamo, ne da bi zašli v literaturo, temveč se prepuščamo tisti pravi vizualni metaforiki, ki jo znajo posredovati samo tisti umetniki, ki so prepričani v svoje delo in odzivnost nanj.
Aleksander Bassin(junij 2008)
Džepno izdanje u tranziciji
Izmedu slike i crteža
Ako je bila naklonjena crtežu već u njenom istorijskom poslanstvu (od 16. vijeka dalje) samostalna, nezavisna, ne strogo mimetička funkcija, njen se intenzitet krajem ovog vijeka, naročito u modernističkom kontinuitetu, stepenuje i svakako može i prevazilaziti obimnost intimnog zapisa.
Autonomni likovni rad na papiru predstavlja tada baš sa svojom jednostavnošću i visokom obavještavajućom vrijednošću izlaz iz krizne situacije, je takođe embrion, pred-radnja, prateće gradivo novog budućeg "monumentalizma" : kroz radove na papiru stupaju na scenu regionalizmi, posebnosti određenog kulturnog prostora, miješaju se međusobno i razvijaju »novu kulturnu kartografiju multikulturalnih društava" (Peter Weibl), čega moramo biti svesni – ne samo kao neutralni posmatrači već kao kritički pratioci, i oni, koji zahvatamo u taj osjetljivi likovni organizam, kada ga pokušavamo predstaviti, a prije toga kritički provjeriti. I ako je crtež započeo kao individualni stvaralački čin, da li može u na taj način zasnovanoj (ili uslovljenoj) konstelaciji održati tu svoju prvobitnu karakteristiku, odnosno i crtež se počinje predavati, prilagođavati zajedničkom, više ili manje određenom konsenzusu, koji ogrožava u njemu kreativni, neopredeljivi umjetnički rast.
To su pitanja, koja danas pretresa (u odredenoj mjeri zasigurno) svijet umjetnosti – opravdano, jer nam budući put umjetnosti kroz tehnološki uslovljeni bezlični prostor još kako ogrožava paušalizacija i marginalizacija.
»Konceptualno sam vezana kako za lično iskustvo tako i za iskustvo likovne tradicije.... Moja apstraktna ekspresija hoće da izrazi psihičku i prirodnu energiju i hoće da bude metafora prirodnih procesa stvaranja, obnove, nadogradnje i preobražaja. Slike stvaram sa brojnim procesima, intervencijama i preobraženjima.... Gest je opleten u sliku (Iik), a njegova dinamićka agresivnost se trudi da naglasi procesni kontinuum. Pokušava da naglasi moje traženje istinskog identiteta. Svaki moj gest bi trebao da govori i samostalno i da teži ka sazvučju (akordu) sa svijetom". (Duša Jesih, 2003)
Riječi mlade umjetnice govore o njenom angažovanom radu, o njenoj sposobnosti, da fabulira na ploči, gdje su crtački elementi obogaćeni sa slikama, sa kolažima; o sposobnosti, da izbjegava imitatorsku funkciju u odnosu do predmeta iz stvarnog svijeta. A ipak ga možemo pratiti, zamišljati, ne da ulazimo u literaturu, već se prepuštamo onoj pravoj vizuelnoj metaforici, koju znaju posredovati samo oni umjetnici, koji su objeđeni (uvjereni) u svoj rad i odziv na njega.
Aleksander Bassin(junij 2008)
LIKOVNA UMJETNOST: IZLOŽBA SLIKA DUŠE JESIH U GALERIJI "CENTAR" U PODGORICI
Centar savremene umjetnosti Crne Gore, početkom jula ove godine, priredio je u podgoričkoj galeriji "Centar", samostalnu izložbu slovenačke umjetnice Duše Jesih (1977). Jesihova je diplomirala slikarstvo (2003) i završila (2006) specijalističke studije slikarstva na Visokoj stručnoj školi za crtanje i slikanje u Ljubljani. Studijski se usavršavala (2006, 2007) u Cite internationale des Arts u Parizu. Do sada je imala desetak samostalnih, a učestvovala je na brojnim kolektivnim izložbama u Sloveniji i inostranstvu. Dobitnik je nekoliko stručnih nagrada za slikarstvo. Stalno živi i stvara u Ljubljani. Aktuelnu izložbu u Podgorici, pod nazivom "Džepno izdanje u tranziciji", prati kolorni katalog sa uvodnim tekstom likovnog kritičara Aleksandra Basina i autorskim zapisom umjetnice o vlastitim likovnim stremljenjima. U veoma atraktivnom, dvoetažnom izložbenom prostoru u centru grada, predstavljeno je oko stotinjak minijaturnih eksponata, koji su ostvareni kombinovanom tehnikom na papiru, dimenzija do 10x15 cm, a opremljeni su jednoobrazno, svijetlim paspartuom, reflektivnim staklom i jednostavnom natur drvenom lajsnom, veličine oko 25x30 cm. Umjetnica svoja ostvarenja orijentiše kao horizontale ili vertikale, a prezentovala ih je uglavnom kao kontinuirano-longitudinalne nizove, ili pak triptihalno-kvadriptične skupine. Svakako, takvim aranžiranjem, umjetnica nastoji da pojedinačnom, istraživačko-parcijalnom eksplikativnošću, dođe do globalno-vizuelne likovne cjelovitosti. Jesihina kreativno-slikarska istraživanja, kreću se na relaciji od asocijativno-figuralnog do apstraktnog, a potom i u obrnutom smjeru. Na njenim minimiziranim prizorima javljaju se muško-ženski portreti, torza, figure, enterijeri, eksterijeri, ali sve je pomjereno s onu stranu realnosti. Zapravo, u tim njenim konsekventnim vizuelno-mentalnim smjenama, nema ničeg konačnog i fiksiranog, već je sve apsolutna refleksija virtuelnih, kreativno-stvaralačkih oscilacija. U neposrednom likovno-egzekutivnom postupku, Jesihova gvašnim intervencijama razigrava rustificiranu površinu akvarelskog papira. Slijedi supstancijalno hromatsko naslojavanje i nadgradnja pretpostavljene ravni, te maroflažno inkorporiranje kolažnih segmenata. Zatim umjetnica tamnim krejonom, simbiotički rasprostire linearno-crtačku shematiku, poput paučinastih prepleta, a potom arealno interveniše transparentnim lavažama ili suvom četkom. U funkciji je čitava lepeza likovno-vokabularnih interpretacija, tekstualna segmentarnost, numerička simboličnost i slovna znakovnost, čime je tematsko-usmjeravajuća supstratnost potpuno potisnuta u drugi plan. Jesihova, bilo da supstituše figuralnu asocijativnost, ili pak razrađuje apstraktne modalitete, suštinski gradi apsolutno jedinstvenu kreativno-likovnu atributivnost. Bjelodano, sve je to jedan jedinstveni artistički stav i univerzalistička prizornost. Takođe, ona potpuno ciljano gradi taj mali format, pronalazeći u njemu suštinske likovne vrijednosti, svakako svjesna da ga je gotovo nemoguće prevesti u gigantiziranu eksplikativnost, ili pak obrnuto. No, reklo bi se da je Jesihova, upravo na maloj površini izuzetno raskošna, vrlo ubjedljiva i nadasve svoja na svome. Njeni kompozicioni sklopovi su veoma dosljedni, u potpunosti su razrađeni i izbalansirani, a sve zapravo proističe iz njene neiscrpne likovno-kreativne energije. Njen veoma pronicljiv istraživačko-eksperimentalni duh, uvodi je sasvim sigurno u polje suštinskih likovnih vrijednosti.
Slobodan SLOVINIĆ, akad. slikar i lik. krit. (Vijesti, Crna Gora, 20.07.2008)
Risba na Slovenskem
Negotovost, ali so izbrana dela žepnega formata Duše Jesih slike ali risbe, je odveč. Mozaik miniaturnih risb je serija barvno sklenjenih kompozicij, ki jih prežema dinamična slikarska emocija. Preplet slikarskih in risarskih elementov v njih je pogoj, da se na organizirani površini papirnate podlage oblikuje celostna likovna misel. Ekstremna gestualna svoboda njenega ustvarjalnega postopka se kontinuirano prenavlja sama v sebi, koloristično nasičeno zgradbo vzdržuje nervatura črt v jedru - in obratno. V tej barvni atmosferi je pogosto možno zaznati prisotnost figuralnega referenta, ki vznika iz neformalne geste, neredko pa se tudi avtomatiziran tok potez sestavi v pomensko nepovezano in dvoumno zaporedij e črk. Prestopanje mimetičnega/nemimetičnega praga v ustvarjanju Duše Jesih je način preverjanja izvirnosti lastnega slikarsko-risarskega rokopisa, barva kot podlaga pa je nadgradnja, kromatsko stopnjevanje, plastenje, ki vsako mentalno strogost raztaplja v absolutno fantazijo podobe. Te miniaturne invencije prostorov, nanizane v poljubnem zaporedju,uspevajo teatralizirati prostor predstavljanja; so veliko več kot izseki hipotetičnih krajin, so podobe onstran resničnosti, ki niso nič drugega kot imaginarna prizorišča likovne domišljije
Majda Božeglav Japelj, 2009
»EMBEDED«
The paintings of Duša Jesih are conceived in cycles, each an improvement over that which has already been achieved, each an announcement of a different articulation of formal components in a classical orthogonal picture field. The changes that can be traced in her opus are easily recognizable from the standpoint of perception, while the signifying intent of the artist's visual formulations remains basically preserved and, as such, persist within the frame of conceptual dichotomies that create the communicative basis of the works. Precisely the fact that an image is able to mediate a wide specter of meanings far exceeding the empirical topos of painting makes possible the perpetual invention of visual variations within a given formal model understood as the logos of the subject that enters our vision. In her most recent exhibition made up of two series of painterly compositions, Duša exposes various structural registers to the problem of being caught in the contradictions of human existence.
The search for balance between space and time, between movement and stillness, between the finite and the infinite becomes a constant in her works, a constant to which she returns to study in depth the combination of image-making units by creating fusions of morphological and chromatic elements of the visual idiom. And yet this constant remains invisible to the eyes: the gaze is caught in the complex of lines that divide the particular color planes; it glides between the surfaces that emanate different chromatic intensities, now more and now less, assimilating the gaze; it returns from the detail to the whole in order to once again disperse and search for other starting points, other vanishing points. With abstract images, empathy with what is painted is imperative. The viewer unconsciously follows this imperative with his senses, releasing himself to the low that is suggested to him by the visual entities and the relationships between them. The question of what an abstract painting represents, especially a painting that is grounded in geometrical schemes, is irrelevant for an aware individual because he knows that it has nothing to do with stories that are told to him by somebody else but that he must create his own narrative, his own concept of what he perceives in the visual work. The openness of the painter's discourse implies an openness of the viewer to develop an interpretation that rejects his own sensibility. The same painting will thus trigger a different response and interpretation in different viewers.
The painting that is not created in keeping with the preconceived logic of representation and is without pre-assigned subject matter does not have to take into account standardized rules of pictorial art and thus builds on the conceptual foundations of an interactive effect articulated as a dialog between two subjects. On the level of production, the visualization of an ambiguous and unspecified sentiment or psychic condition is central, while the viewer's perception of visualized creative ideas generates a set of associations that may approach this sentiment or, ideally, become identical with it. Symbolism that was once universal now becomes elusive, unstable, and unpredictable as it adapts itself to the coexistence of personal references in an emphatically plural sphere of artistic idioms. On the other hand, the self-reflectivity of the image-making process ceases to be the one ant only standard to which the painterly process subjects itself; it is here where one finds the most significant difference between the poetics of modernism and the condition of painting after modernists decline. Here lies the reason for the revealed inadequacy, if not the irrelevance of the critical vocabulary that was once suitable for the analysis of artistic tendencies in the context of schools, groups, and styles. What remains relevant are individual works of art, their inner coherence and the suggestiveness of their visual structures.
In one of the exhibited series, Duša Jesih still relies on extremely stylized anthropomorphism to fashion the composition of the work, while in another series she goes beyond the border of allusions in order to continue the process of structuring the painting solely with geometrical forms that differ from each other in terms of color and hue. The two series are complementary; their constitutive units are juxtaposed as possibilities of expressing the same, or at least similar, subject matter using different methods. Variations on the theme of being caught between two poles of existential aporia in the paintings of Duša Jesih come to the fore by the spontaneous reconstruction of the expressive mode that was considered canonical until very recently. This expressive mode has been out drowned by individualized metaphors shining through the layers of the image. The interpretative key has to be found by each individual viewer; the painter has done her job by delineating the field of vision in which the key lies.
Brane Kovič, art critic
(Duša Jesih, »Embeded«, Mestna galerija Nova Gorica, March 2010)